Igra spremlja človeštvo že od vseh začetkov, hodi s človekom od zibelke do groba, vendar smo njen pomen začeli odkrivati šele pred kratkim, saj se njeno območje dovoljene »uporabe« širi.

Da igranje ni samo igračkanje, pač pa odgovorno in zahtevno delo, vzgojni ter socializacijski proces, dokazuje tudi dejstvo, da igra prodira na vedno več družbenih področij. Iz zgodnjega otroštva se je igra razširila najprej v neformalno izobraževanje in zadnje čase prodira tudi v šolski prostor, ker poleg intelektualnega učenja omogoča pogosto prezrto, a hkrati zelo močno, izkustveno učenje.

Zavedanje o pomembnosti igre je naraščalo in pred 35 leti se je pojavila PEDAGOGIKA IGRE kot posebno področje pedagogike v Nemčiji, v času pedagoških reform, ko so igro vpeljali kot vzgojno sredstvo v vzgojno-izobraževalni proces.

Pedagogika igre na Mladinskem cehu

Na Društvu mladinski ceh sta se pomena igre zavedala Rafo Pinosa in Jože Gornik. Pred 15 leti sta se lotila izvajanj seminarjev o pedagogiki igre ter priprave in izdaj knjig o igrah (Rafo je prvi izdal zbirko iger z naslovom Igrajmo se, sledile s še v zbirke Kartotečnih iger, knjiga velikih iger Vija vaja ven ...) ter na takšen način vidno vplivala na zavedanje o pomembnosti igre v slovenskem prostoru.