Igra kot dinamična metoda dela

Učna igra je odličen primer dinamične metode dela. Od nas zahteva vključitev preteklih izkušenj, torej posedovanega znanja, hkrati pa refleksija in vrednotenje učne igre naredita en korak več: posameznike spodbudita k razmišljanju, kaj novega so se pri tej igri naučili. Za učno igro potrebujemo konkretne učne cilje. Te lahko delimo na izobraževalne in vzgojne. 
 
Vzgojna igra v ospredje postavlja predvsem vzgojne cilje, v manjši meri pa se dotakne izobraževalne vloge. Za take igre veljajo predvsem tiste, ki posegajo bolj na odnosno raven (torej socialne gre, igre za gradnjo skupnosti in druge).
 
Na drugi strani pa didaktične igre v ospredje postavljajo kognitivno spoznanje oz. izobraževalne cilje, torej neko novo znanje (poznane didaktične igre so npr. montessori materiali, ki znanja delijo na matematična, znanstvena idr.). Didaktična igra je torej igra, ki odgovarja vnaprej načrtovanim izobraževalnim ciljem, ki jih dosežemo z aktivno vlogo udeležencev.
 
Pri tem pa se moramo zavedati, da vzgoje in izobraževanja med seboj ne moremo ločiti na dva pola. Vzgojne in didaktične igre imajo zato vedno vzgojni in izobraževalni vpliv, delimo jih lahko le glede na to, ali v ospredje postavljajo vzgojo ali izobraževanje.
 
Igra in druge metode dela pri vzgoji ali izobraževanju so orodje v rokah vodje usposabljanja. Vsako orodje pa moramo znati uporabljati, sicer je neuporabno ali celo povzroči škodo. 
 
Prva odločitev o izbiri metode dela temelji na tem, kaj s podanim znanjem želimo doseči. Če je za udeležence pomembno le, da bodo znanje z obravnavanega področja poznali in razumeli (prvi dve kognitivni stopnji po Bloomovi taksonomiji), so s stališča načina podajanja znanja bolj primerne statične metode dela. V tem primeru bomo 70 % ali več časa uporabljali statične metode dela, do 30 % časa pa dinamične metode dela.
 
Če pa je pomembneje, da udeleženci osvojeno znanje znajo uporabljati, analizirati, sintetizirati in vrednotiti (zadnje štiri stopnje po Bloomovi taksonomiji) pa bomo 70 % ali več časa uporabljali dinamične metode dela, do 30 % časa pa statične metode dela. V vsakem primeru pa potrebujemo tako statične kot tudi dinamične metode dela: dinamične metode bodo v izobraževanje vključile izkustveno učenje ter udeležence spodbudile k večji aktivnosti, statične metode pa bodo pomagale novo znanje in pretekle izkušnje zaokrožiti v zaključeno celoto, hkrati pa bodo vodji omogočile, da večji poudarek nameni teoretičnemu vidiku obravnavane tematike.

 

 

Prijava na usposabljanje Igra kot metoda dela tukaj.

Vir: Mrak Merhar, I. (2013): Didaktične igre in druge dinamične metode. Ljubljana: Salve.