Igro sem do sedaj vedno uporabljala pri delu s skupinami otrok in mladostnikov, kjer je igra tudi domača, sprejeta. Danes pa se v službi srečujem s skupinami odraslih z različnih okolij, različnih izobrazb in z različnimi izkušnjami. Pravi izziv zame je postal, kako igro vključiti v izobraževanje odraslih.
Verjamem v moč igre. Verjamem pa tudi, da se odrasli pogosto ustrašimo tega izraza. To večkrat testiram tudi pri svojih udeležencih, ki se kislo nasmejejo, s skeptičnih obrazov pa berem vprašanje, se bomo tudi mi tukaj igrali, ko pa nimamo časa. Zato rajši uporabim izraz vaja.
Današnji izobraževalni sistem, pa tudi tisti, v katerem sem odraščala sama, nas vzgaja v pasivne poslušalce: »Sedi in poslušaj, kaj te lahko naučim.« Ob krajših predavanjih tudi zainteresiranih odrasli postanejo zdolgočaseni, začne se jim spati, misli pogosto odrinejo drugam.
Igra pa nas kar prisili v aktivnost, da sami postanemo del vsebine, da smo vsebina in da v vsebino dajemo samega sebe. V času, ki ga imam na voljo za posredovanje ključnih informacij svojim uporabnikom, se kot metode dela rada poslužujem igre, ker udeleženci v igro vključijo svoje spomine, svoje vtise in mnenja o določeni temi.
Pa čeprav je to včasih težko, pa čeprav to pomeni, da moram z neznanci deliti sebe. Prav igra je tudi tisti ključni element, ki vsaj moje udeležence v času izobraževanja poveže v dobre prijatelje.
V kolikor so pripravljeni sodelovati in deliti sebe, biti vsebina. Na koncu izobraževanja pa se pozitivna dinamika, občutek skupnosti, pa tudi novo pridobljene informacije iz lastne roke dobro izkažejo tudi v evalvacijah. Kar je pomembno, če si s tem služiš kruh.
Lucija Umek
Lucija je članica študijskega krožka Pedagogika in andragogika igre, trenerka ter članica častnega razsodišča Društva mladinski ceh. Sicer pa je zaposlena v Papilotu, kjer izvaja zaposlitvene rehabilitacije težje zaposljivih oseb.